Zanimive misli Martina Goloba iz pogovora

Česa me je naučilo podjetništvo?

• Prijaznosti.
• Vedno moraš imeti čas – tudi majhna ribica je zlata ribica.
• Biti vedno malo buden.
• Rad moraš imeti to, kar delaš.

Ni treba, da samo čakaš in prosiš, da nekdo nekaj prinese, ampak se da z neko voljo in potjo priti do tega.

Knjiga ostane. Zapisana beseda na papirju je nekaj večnega. Kar je na internetu, je zgodba dveh, treh dni. Knjiga pa bo vedno aktualna.

Mladim rečem, da karkoli objavljajo na družbenih omrežjih, naj se vprašajo, kaj želijo s tem sporočiti.

Skušam biti do mladih iskren, neposreden, jim dati vedeti, da imajo mesto in da jih imam rad take, kakršni so.

Ne moreš od mladih fantov zahtevati, da bodo dve uri v cerkvi na kolenih molili. Mladi zelo radi ustvarjajo. Če se srečamo z neko dejavnostjo, da snemajo, kaj organizirajo, da jim pustim, da se sami odločajo, da po svoje peljejo … jih to tudi bolj motivira. Da jim občutek pomembnosti in sodelovanja.

Ne prenesem, da bi se kdo slabo počutil, da bi se kdo počutil izključujočega. Tu ne odstopam, dokler se ne opravičijo.

Ljudje najbolj pogrešajo, da si vzameš čas, da se preprosto v miru usedeš.

Sodoben svet pogreša, da bi se z nekom v miru pogovorili.

Sodoben človek išče neko globino. Išče tudi trdno upanje in varnost. Sploh v teh razgibanih časih je v zraku čutiti neko nestabilnost. Sploh mladi iščejo neko gotovost in upam, da bi to lahko našli v cerkvi.

Moramo biti odgovorni do imetja, ki smo ga nekoč dobili, ga vzdrževati. Bilo bi neodgovorno, da puščamo, da se zarašča, da se kar podeli …

Da nekdo samo računa, kaj se splača in kaj ne, ni smiselno. Da nekdo samo kupička, da se zavaruje z denarjem, tudi ni po božje.

Sem odvisen od ljudi, kot so ljudje nekako odvisni od mene. Ljudje so do duhovnikov zelo dobri.

Najtežja meja, ki jo človek premika, je v sebi. Da sebe spreobrača.

Če bi gledal Slovenijo samo preko spletnih portalov, bi imel občutek, da nam je kar težko. Ko pa grem med ljudi, pa vidim, kako nam je še lepo.

Mnogi podjetniki dajo možnost preživetja mnogim družinam, skrbijo za gospodarstvo. Podjetništvo je zelo dobra zadeva, ki jo je treba podpirati. Včasih je prav, da podjetniki slišijo, da jih v tem, kar so, v njihovem trudu, tudi spoštujejo. Da so cenjeni, da vidimo tudi njihove neprespane noči. Voditi podjetje ni taka enostavna reč.

Ko vam uspe kakšen dober projekt, se zahvalite. Če se človek zahvaljuje, ostane mičkeno skromen. Da ne postaneš ravno ošaben. Ošabnega človeka noben nima prav rad. Človek, ki se zahvaljuje, ostane realen.

Tako lepo mi je, kadar poslušam kakšne res uspešne podjetnike, ki znajo reči – to nam je skupaj uspelo, to je naši ekipi uspelo.

To, da imaš talent in sposobnosti, je božji dar, ni samoumevno.

Denar mora biti. Če je cilj, da človek ustvarja in živi ter je ob tem denar res sredstvo, je to pozitivna zadeva. Problem nastane, če je denar cilj tvojega bivanja, cilj tvoje kariere, da si obseden z denarjem. To pa pelje v propad in v neko žalost. Pa je vseeno ali je to duhovnik, podjetnik … Če je cilj, da ima čimveč denarja, pa na kocko postavi odnose, družino, vero, domovino … je to slabo.

Denar kot tak ni greh. Greh naredi človek, če je suženj denarju.

Nekaj ujetih utrinkov z dogodka ZGODBE AKROBATOV z Urošem Slakom: Martin Golob in Aleš Belšak, Abel von Rust

Tudi te dogodke organiziramo z namenom spodbujanja podjetnosti in ustvarjalnosti ter prikazovanja podjetništva v pozitivni luči.