V sodelovanju s POP TV - jem organiziramo mesečne dogodke ZGODBE AKROBATOV z Urošem Slakom, kjer v Trbovljah, v Mestu Akrobatov, gosti uspešne posameznike, ki spreminjajo svet na bolje. Tokratni gost je bil Peter Slatnar (SLATNAR smuči), kot mladi Akrobat pa se je predstavil Matej Marjanovič, DEXDIA.

Zanimive misli Petra Slatnarja iz pogovora

Športnik in podjetnik – v obeh dveh panogah moraš biti najprej garač. Verjeti v tisto, za kar garaš. Z malimi koraki napredovati, delati, vztrajati, stati za tistim, kar delaš, potem pa ponavljati, ponavljati. Če pride do napake, se je treba pobrati, iti malo naokrog po eni ali drugi strani ali pa iti nazaj. Če je zid pretrd, vzeti zalet in se še enkrat zaleteti, če treba – prej ko slej bo nastala luknja skozi. Biti vedno boljši, se izobraževati, se učiti, poslušati dobre ideje in delati, delati, delati, drugega ni.

Največja vrednota v poslu – da si nek projekt pripeljal iz nule, z minimalnimi stroški, dobesedno iz nekih odpadkov, da si sestavil nekaj uporabnega do te mere, da je zanimivo tudi drugim, da jim lahko olajšaš življenje. Torej to, da nek projekt pripelješ do konca.

Če boš ozko razmišljal na slovenski trg, lahko delaš potico ali kaj takega, da v vasi prodajaš. Resne posle moraš delati globalno. Svet je majhen. Danes pritisneš tipko in imaš cel svet na ekranu. Je treba razmišljati, da štartaš na svet, potem pa biti drzen, narediti izdelek, stati za njim, ga razvijati, dodelovati do te mere, da bo zanimiv res veliki množici. Treba je delati, biti drzen, dati idejo na mizo in jo postaviti v realnost.

Vsi Prevci imajo skupne točke – poštenost, delavnost, zagnanost, to so res nenormalni garači. Fajn popotnico so dobili že od staršev naprej, od vzgoje.

Mi smo ekipa, vsak je zelo pomembem. Tudi vsak slap je sestavljen iz kapljic. Ta slap pa lahko podira bregove. Kot celota probamo delati, vsak nekaj dodati k temu mozaik in ni vrag, da ne bi nekaj dobrega ven prišlo.

Smučarski skoki – ta šport je tako lep. Tako je nišen, tako je majhen. Ne ga uničit’, probajmo skupaj stopit’ in ga porinit’ na višji nivo, da bo še bolj gledljiv, bolj zanimiv, bolj atraktiven.

Inovacije, ideje morajo dozoreti, morajo biti stestirane, tudi gospod kontejner mora marsikaj v sebe sprejeti, preden se kaj uporabnega naredi.

Ni denar vse, pa sem kar ponosen, da smo ostali tu, kjer smo, in da delamo z domačimi fanti, da najprej probamo njih naprej poriniti.

Najraje dan preživim v delavni halji. Če je še metla zraven, pa sploh. S tem nimaš kaj velik zafurat, falit. Pa nekaj je videti, da si naredil. Tam v pisarni pa tiste papirje prekladaš, pa nekaj pišeš gor in dol, preračunavaš, odpošlješ, prepošlješ … Tisto je bolj Sizifovo delo. Metla pa cunja – to pa da efekt.

Ena mlada gospa iz nekega rumenega tiska mi je rekla – daj mi prosim povejte, katera je vaša najljubša znamka oblekačila. Jaz pravim Deloza. Pa ni vedela, kaj je to. To je ona modra halja pa delovni kombinizion, ki so jih včasih delali za delavce.

V naši firmi je prepovedano dvigovati glas. Lahko ga dvigneš le, če kakšen dober vic poveš. Ko nekdo pride na razgovor, mu kar rečem – če se boš drl, se boš tudi od-drl čez vrata ven.

Napake se lahko zgodijo in to rešimo na miren način. Stvari, ki se je že zgodila, z nobenim dretjem, z nobenim vpitjem, z nobenim kriljenjem ne boš popravil. Na nek kolegialen in kulturen način se da vse rešiti.

Delo z očetom – to je poseben izziv. Jaz sem bil brihten k lesen ptič. Oče je nekaj vedel in hotel to na mene prenesti, ampak nikoli ni bilo dobro narejeno. Karkoli sem naredil, je rekel – to ni dobro. Tudi če je bilo dobro, za njega ni bilo dobro, ker je hotel, da jaz še bolje naredim. Pametoval sem, kdaj je kakšen kladuza mano letel, tudi visoki c se je naučil. K sreči sem se skozi leta toliko utrdil in umiril, da sem znal to kompenzirati in ugotoviti, da ni nobenega efekta, če se derem nazaj. To je tako kot bi se drl v severno steno triglava – samo odboj dobiš pa nič drugega. Če si preblizu, pa še kakšen kamen na glavo pade.
Zdaj znam to ceniti – ogromno sem se od očeta naučil. Tudi oče zdaj pravi, da se je tudi on od mene kaj naučil.

Bilo je fajn, delali smo, umazani smo bili, denarja pa nismo imeli. Ne vem ali je to smisel življenja, jaz bi probal to malo drugače. Šel sem v športne vode in prvo, kar sem naredil, sem ukinil nočne izmene. Oče je rekel: Sine, tole ne bo šlo, tukaj si ga zdajle pa v kamen usekal. Tole ne bo šlo, je treba delat’, da boš preživel. Pa je kar šlo. Nismo propadli. Pa mejdun, da je mogoče še kaj več ostalo.

Pri nas se dela strogo osem ur. Nadur ni. Sobote se ne delajo. Če je treba, jaz sam in nekaj posameznikov gremo na tekmovanja in treninge. Za ostale ni nadur – delavec mora 8 ur delati pošteno, ostalo je pa za njegove hobije, družine, nekateri tudi kakšen fušnaredijo doma, ni problema.

Mi smo taki majhni, žgoljavi, kot neka riba, neka kača, povsod nas je polno. Pa hitri smo. Konkurenca ima neke ogromne pogone, ogromno nekih pisarn, nekih štemplov, da do nečesa pride. Mi pa – ko nekaj je, gremo gor v fabrko, rokave zasučemo, en tam žega, en tam brusi, en to dela, drug drugo … zvečer se pa smučka pokadi iz preše ven. Smo odzivni in drzni, pa predrzni, da vse sorte probamo.

Župa in vse ostalo se je s tamalo žlico, z lopato je ni še nobeden jedel.

Moraš biti malo trčen na ta šport, biti malo entuziast, marsikaj narediti zastonj, voluntersko. Če bi računal svoje ure in vse ostalo, bi bila računica čisto drugačna. Ni vse v denarju, je tudi nek ponos. Nek dokaz, da se da tam nekje na neki vasi, s čisto preprostimi ljudmi ustvariti neko veliko zgodbo in peljati to na dolgi rok.