Zanimive misli Marjana Batagelja iz pogovora

Zastavil sem vse svoje premoženje, osebne menice, hišo, avto, vse, kar sem imel, tako močno sem verjel v to zgodbo.

Ne, nimam jahte. Imel sem en čoln, pa še s tistim je bilo toliko dela, da mi je bolje iti na morje plavat kot pa se s tistim čolnom ukvarjat.

Kako sem bil pa bogat takrat, ko sem šel učit v šolo? Nič, še avta nisem imel. Ko hodiš po stopnicah, ljudje te poti ne opazijo. Hočejo videti samo to zadnjo stopnjo, tam, kjer si v življenju nekaj naredil. Vmes te pa tako ali tako nihče ne vidi. Ne vidijo tvojega truda, tvoje predanosti.

Najlepše je rekel Tolstoj: “Lažje je napisati deset knjig filozofije kot eno načelo udejaniti.” In to je podjetništvo. Ideja je prazna, če je ne udejaniš, ne materializiraš …

Podajte se v podjetništvo s pogumom, s strastjo in z vero, da se to da.

Mladi mislijo, da vedo, kaj hočejo, jaz pa vsakemu povem, da ne ve, kaj hoče. Zato naj v začetku dela ogromno stvari in potem ga bo neka stvar povlekla za sabo.

Kaj pa bo ostalo od te Slovenije, če bomo vsi pobegnili ven? Če bodo ljudje imeli občutek, da je rešitev v odhodu? A bomo postali le postarana družba, kjer bomo živeli samo še starci, vsa mladina pa bo šla ven? Kdo bo dajal tukaj zgled in željo za nek uspeh? Kdo bo razlagal, da se da tudi tukaj uspeti?

A želimo biti kot družba proaktivni? Ker mi nismo proaktivni. Postali smo čisto birokratska družba. Predajamo si papirje iz enega konca na drugega, pa še ena dopolnitev in še ena …

Razvijal bi se trikrat hitreje, če ne bi imeli v Sloveniji popolnoma nore zakonodaje. Naprimer zamislil sem si, da bom v Slovenijo pripeljal Six Senses, ki je ena najbolj uglednih, trajnostnih turističnih družb, ampak ga ne bom, ker tako zakomplicirane prostorske zakonodaje enostavno ne morem več spremljati.

Premalo se v Sloveniji govori o tem, kako koruptivno je ozadje pridobivanja soglasij. Ta soglasja se nekje izdajo hitro, nekje pa počasi. In ker mi pač znamo delati samo tako, kot delamo, je to očitno pri nas zelo počasi. Vedno čakamo in čakamo in dopolnjujemo, drugi pa dobijo na hitro. Ko začneš brskati, zakaj je temu tako, ko ti povejo konkretne primere hitrih pridobitev, lahko samo rečeš – tega se pa jaz ne bom šel.

Treba je v nekem dialogu, brez sovraštva, razlagati stvari, kot jih vidimo mi, podjetniki, na drugi strani pa vedno poslušam tudi politike in razumem njihovo skrb, potem pa moramo skupaj najti najboljšo rešitev. Ne pa da rečejo “tako bo in pika”. To ni pogovor. To je ultimat. A naj se borim proti ultimatu?

Zakaj ostajam v Sloveniji? Ker sem en tak lokalpatriot. Če sem že vse to preživel, bom pa še to, da bom ostal v Sloveniji. Tudi čisto vse naložbe imam v Sloveniji.

Kakorkoli sem včasih nezadovoljen, vem, da bom do konca ostal v Sloveniji. Dokler sem tukaj, bom dajal ta zgled, da se splača tukaj boriti in razlagati politikom ali komurkoli, da dajmo za boga mileganarediti to gospodarsko in podjetniško okolje prijetno, saj to ni nič slabega.

Zakaj ne gradimo družbe, kjer tisti, ki lahko da, naj da, tisti, ki pa ne more, ga pa v to ne smemo siliti.

A si ta leva vlada želi, da bi v Sloveniji imeli sama slaba podjetja, sama nedobičkonosna podjetja, sama podjetja, ki bi bila tik pred stečajem, da ja ne bo nihče izstopal? A je to sporočilo, ko tako prezirljivo gledajo na kapital, na uspeh, na dobiček?

Ko očitajo nekomu, da ima visoko bruto plačo – zakaj ne povedo, da od 1.100.000 evrov pride le 420.000 evrov neto. Kje je ostalih 550.000 evrov? Šli so v državo. Ko sem hčerko prepričeval, da iz Londona pride k meni delat, je vprašala, kakšno plačo bo imela. Ja glej, toliko kot v Londonu sigurno ne, ker to je Slovenija. Pravi, da ima 130.000 evrov bruto. Pa jo vprašam: Koliko je pa to neto? “95.000 evrov.” Sem rekel: fino, pri nas boš od 130.000 evrov bruto dobila malo manj kot 60.000 evrov neto. Pa me vpraša, kam gre teh 35.000 evrov. Kako ji odgovoriti na to? Za davke, za državo. “Zakaj pa ti vedno hodiš k dohtarju kot samoplačnik, če je to za zdravstvo, šolstvo, pa to?” Kako ji to razložiti?

Ta zavist v Sloveniji je res zelo velika …

Dokler se tako dobro počutim med mojimi ljudmi, bom delal. Dokler mi oni zaupajo, da to, kar delam, delam prav, je včasih čisto vseeno, kaj zlobni in vedno eni in isti jeziki pogrevajo. Namesto, da bi bili ponosni.

Nekaj ujetih utrinkov z dogodka ZGODBE AKROBATOV z Urošem Slakom: Marjan Batagelj, Postojnska jama in Barbara in Urh, Bistro Bombina

Tudi te dogodke organiziramo z namenom spodbujanja podjetnosti in ustvarjalnosti ter prikazovanja podjetništva v pozitivni luči.