»Aha … A vi boste naredili raketo? Super, super … lepo, da imate sanje,« jih je župan potrepljal po rami. Kimal je in kimal njihovi navdušeni razlagi o raketah, a ko je prišlo do prostora, ki so ga 20-letniki nujno rabili za tak podvig, je le skomignil z rameni. Nimamo. Ni razumel, da je govora o tehnološkem napredku in s tem tudi dobra reklama za njegovo mesto. Ni prostora za take nore sanjavosti.

Ampak nujno so rabili prostor za svoj inštitut SPACELINK, da razvijejo raketo!

»Naša ideja je takrat bila precej ambiciozna. Razvijali smo izstrelitveni sistem (raketo), ki bi na trgu bistveno znišala stroške poskusov v mikrogravitaciji ter izstrelitev majhnih tovorov, kot so nano in mikrosateliti – s tem bi znižali vstopno bariero in vesolje naredili dostopno za manjše organizacije z omejenimi sredstvi, kot so raziskovalni inštituti, univerze in privatna podjetja. Sicer imajo na izstrelitvah večjih raket, pri zakupu kapacitet, prednost večji sateliti oz. večji tovor, manjši tovor pride v poštev le ob neizkoriščenih kapacitetah ‘’payloada’’, ko pa končno pridejo na vrsto, so cene na kilogram izjemno visoke.

Raketni motor bi uporabljal inovativno, hibridno tehnologijo pogona, in sicer bi v grobem šlo za parafinski vosek kot gorivo in tekoči kisik kot oksidant,« so takrat razlagali Juretu Knezu v Katapultu.

Juretov prvi komentar je bil: »Meni se zdi ideja nora.« V dobrem smislu.

Vsa nadaljna vprašanja niso bila ‘zakaj ne gre’, ampak le ‘kako bi to res naredili’. Našli so sogovornika, našli so prostor in našli so ekosistem, ki je imel razumevanje in celo nekaj začetne investicije za razvoj rakete.

Ta izjemno ambiciozen študentski projekt Spacelink je soustanovil Vid Selič, takrat 22-letni fant, skupaj s kolegom iz Strojne fakultete v Ljubljani, ekipo pa so sestavljali še ostali kolegi iz inženirskih vod, tako strojniki, elektrotehniki kot kemiki.

Razvoj so uspešno pripeljali do stopnje statičnega testa motorja v polni dimenziji, takega, kot naj bi kasneje opremil njihovo prvo raketo, ki naj bi se s pomočjo okvirnih 3000 N potiska dvignila na višino 20 km. Ta raketa, Stella 1, bi služila predvsem in-flight validaciji tehnologije, preden bi se lotili ‘’upsizinga’’ do končne velikosti rakete, opremljene z aktivno stabilizacijo, sposobne preseči 100 km (Karmanovo ločnico) in kasneje tudi ‘’utiriti’’ nano satelit v nižjo zemeljsko orbito.

Imeli so potrebno znanje, neskončno zanosa, tudi vrhunsko idejo, je pa verjetno manjkala kakšna cifra ali dve več v investicijah. Tekmovali so s svetovnimi podjetji, ki imajo več-milijonske budgete. Komponente so namreč izjemno drage, ključne dele so morali razviti sami, sa je to namreč tudi edini način, da ponudiš boljši produkt kot konkurenca. Težko pridobljen začetni denar je požiralo, kot bi ga kurili v peči. V ekipi so imeli ljudi, ki so kasneje dokončali doktorate, najbolj ambiciozne študente. Torej ljudi z veliko znanja. Niso imeli denarja, s katerim bi jih ustrezno nagradili, poleg tega pa kot inštitut niti niso mogli izplačevati nagrad. Kaj sploh lahko naredijo?

Na tej točki si ustanovitelji niso bili enotni, kako premostiti izziv, zato se je Vid za nasvet obrnil na Jureta.

Le malo besed se je izmenjalo na tistem pogovoru, preden je Jure predlagal: »Pridi delat na Dewesoft.«

V življenju je le nekaj prelomnih trenutkov, ob katerih ti tako močno zaigra srce kot je takrat Vidu. »Če sem iskren, nisem vedel za Dewesoft, dokler nismo bili s Spacelinkom v Katapultu. Ko sem tu, nekje skrito v dolini, videl to visokotehnološko firmo, sem imel občutek, da je vse okolje tega podjetja na visokem nivoju. Ne le infrastruktura, ampak tudi energija, prevladujoče inženirsko razmišljanje, fokus, agilnost … Nekoč v prihodnosti bi pa rad tu delal … sem si takrat rekel. A takrat nisem zares razmišljal, da bom nekaj let kasneje tudi dobil tako ponudbo. Seveda sem jo zagrabil – takoj! No brainer. 

Kdaj lahko začnem?«

V ponedeljek je bil že na Dewesoftu.

Danes je produktni vodja s ciljem – produkte čim dlje držati v življenju, da ne bi izgubili tržno vrednost. Tako razvoj usklajuje s potrebami na trgu in skrbi, da so produkti direktno aplikativni glede na izzive in težave, s katerimi se Dewesoftove stranke srečujejo.

Kaj se je Vid Selič naučil iz Spacelink zgodbe?

»Če vedno igraš ziheraško, boš vedno hodil po sredini. Splača se malo tvegati in iti po nekonvencionalni poti. To je največja lekcija.« Včasih te ne pripelje točno tja, kamor si želel, a zagotovo ti taka pot odpira zanimiva vrata, o katerih še pomislil nisi.

Tudi ostali člani ekipe so sčasoma dobili dobre ponudbe za sodelovanja in zaposlitve v svoji industriji. »No, a ni logično – če slišiš, da neki študentje sami od sebe zbijajo skupaj nekakšno raketo – a ga ne bi kot delodajalec hitro zagrabil? Jaz bi ga.« Če posameznik s svojimi aktivnostmi vzpostavi ustrezno ločnico od ostalih na trgu zaposlitve in predvsem pokaže iniciativo, je za trg dela takoj bolj zanimiv. 

Kaj so se naučili ostali člani ekipe? »Upam, da so se naučili, da lahko sanjaš na odštekan način. Da greš malo iz comforte zone. Saj se ni tako težko podati na divjo dogodivščino. Samo odloči se – dajmo sestaviti neko raketo, jo zalaufat, pa vidimo, kam nas pripelje pot. Pogosto je vnaprej težko podrobno predvideti končen izzid, edini način je, da se na pot podaš. V kolikor te v srcu vleče tja, oziroma po domače – si do nečesa strasten, imaš že dobro izhodišče.«

Imeli so idealno okolje za surovo inženirsko reševanje problemov, ki jih ne moreš načrtovati vnaprej. Tekom razvoja projekta so pridobili kar nekaj splošnih veščin, pomembnih tako za podjetništvo kot nasploh za vodilne pozicije v službah – dogovarjanja, pogajanja, nastopanje v javnosti, iskanje rešitev, razumevanje poslovanja, trdo delo …

Mu je kdaj žal, da so prišli tako daleč, a rakete niso razvijali naprej?

»To je v nasprotju z mojim pogledu na življenje. Če misliš, da si naredil napako, moraš to ovrednotiti in se iz nje nekaj naučiti. Če obžaluješ, se samo trošiš, od tega ni haska. Sploh pa – poglej, kam me je to pripeljalo! A ni to na koncu uspeh? Na tisti čas imam pa toliko kulskih spominov …«

V Velenju so v kamnolomu dobili odobritev, da lahko delajo teste za raketni motor. Tekoči kisik so morali pripeljati do tja. Enostavno? No, niti ne. Niso imeli prave posode, ki je določena prav za prenos tekočega kisika, pa tudi denarja ne, da bi jo kupili. Posodo so si izposodili, jo naložili na prikolico in priklopili na starega golfa. Pred tem so izračunali, koliko časa bo trajalo, da tekoči kisik izpari, in zaključili, da ga brez težav eno noč pustijo v kamnolomu. »Če me spomin ne vara, pri računanju nismo upoštevali, da se izparevanje odvija vedno hitreje, ker masa preostalega kisika v posodi konstantno pada in jo zato zunanji vplivi hitreje segrevajo.« Naslednji dan so prišli po planu na testiranja raketnega motorja in … Posoda s kisikom je bila prazna. Pa so spet naložili posodo na prikolico … Pa poskusimo še enkrat.

Spet drugič so prišli v Katapult, da bodo ulili vosek v kasete za gorivo. Vse je bilo pripravljeno. No, skoraj vse. Zalogo voska so ocenili pre-optimistično. Vid je hitro vprašal Googla, kje je tu kakšen svečar, in tako našel enega v Zagorju. »Dober dan,« je bil čez pol ure že tam. »Mi bi pa kupili eno vrečo voska.« Mojster je kar obstal med delom. Vrečo voska bi? »Ja.« Samo eno vrečo surovega voska? »Ja. Za raketo delamo, pa jo moramo nekako v luft spraviti.« Aha, raketo, pravite … »Veš kaj,« je rekel gospod, ki je kar dolgo gledal tega mladca in se verjetno spraševal ali je to kakšna šala, »to, kar si mi povedal, je pa tako zabavno, da ti bom tole vrečo voska kar šenkal. Evo, ti dam dve vreči.« Pa so dobili vosek. Še boljšega kot prej, ko so ga kupovali načrtno za teste.

Danes je Vid Selič tudi mentor na Katapultu. S svojimi izkušnjami lastnega startupa in sedaj z izkušnjami vodilnega mesta v Dewesoftu lahko tistim na začetku poslovne poti prihrani marsikateri zaplet, obenem pa s svojo zgodbo daje navdih.

Kaj bi danes svetoval mladim?

»Ves čas jim trobim eno in isto – nihče te ne bo povabil k uspehu. Lahko si po objektivnih merilih najboljši študent, a če ne boš samoiniciativen, boš vedno ostal v množici. Sam si moraš izboriti svojo pot, sam stopiti proti uspehu. Nihče ti take poti ne bo utrl in te povabil nanjo. Tako pač deluje človeška narava. Potem si pa upaj tvegati. Poskusi! Če ne boš poskusil, ne boš vedel.«