Zanimive misli Štefana Pavlinjeka iz pogovora
Otroci morajo spoznati, da je podjetništvo lepo.
Takšne možnosti za mlade, kot so v Sloveniji, jih v tujini ni. Treba je izkoristi možnosti in imeti dobrega mentorja, ki te pelje naprej, potem pa nekoga, ki to globalizira in organizira proizvodnjo.
Prava ekipa mora biti številka ena. Lahko kupiš stroje, lahko kupiš halo, a če nimaš dobre ekipe ljudi, nimaš kaj delati.
Simbolično bi lahko rekli, da so mladi kot ptiči – ptiče moraš pustiti leteti, ne jim vzeti energije. Sproti jih spremljaš in jih včasih povlečeš malo desno ali levo ali nazaj, če finance temu ne dohajajo. A bog ne daj, daj bi mladim jemali energijo.
Seveda gledaš na to, da te okolica lepo gleda, lepo sprejema. V domačem okolju moraš biti tisti “dober stric”, ki tudi za okolico nekaj pomeni. To je naša naloga, saj smo domačini.
Odnos do zaposlenih je pri nas dober, mora biti, sicer ne bi dobili ljudi. Danes je najboljši tisti, ki hoče delati, ne tisti, ki mora delati.
Nekateri ZA NAS delajo, drugi pa Z NAMI delajo. Te je treba še posebej čuvati. Ti nam delajo vizijo, bodočnost, živijo s firmo …
V Prekmurju smo povezani med sabo. Poskušamo imeti človeški odnos. Konec koncev smo vsi ljudje.
Če človeka zvabiš v firmo, mu tudi omogoči dobro plačo in napredovanje in te stvari. Tvoja naloga je, da jih osrečuješ. Čuvajmo domače delodajalce, ker imamo odnos do domačih ljudi. V Sloveniji, v Prekmurju imamo dobre ljudi.
Če v naslednji generaciji ne vidiš veselja ob delu, jih nima smisla siliti v prevzem podjetja. Včasih je bolje podjetje prodati kot da mučiš nekoga, da to vodi.
Dobro je imeti mentorje, ki so vešči tega, kar potrebuješ. Škoda se je mučiti vse sam, lepše je, da se naučiš od tistih, ki to že obvladajo, in začneš tam, ko nekdo neha.
Slovenci smo inovativni. Če nas vržejo čez vrata, bomo znali priti naokoli čez okno nazaj notri.
Delati v socialističnih časih je bilo težko. Kot obrtnik si bil drugorazredni človek. Nisi dobil dela. Če si dobil delo, si iz Avstrije švercalmaterial, ker ga tu ni bilo. Potem so bile omejitve, da si lahko imel najprej največ štiri delavce, potem šest.
Imeti razpršene branže je dobro in slabo. Težko je vse obvladovati, nisi pa odvisen od situacij na trgu.
Vsak študent ekonomije bi moral imeti v času študija svoj s.p.
Vedno moraš razmišljati, kam boš to prodal. Kako boš to lahko pripeljal na drugi konec sveta in kako boš to prodal.
Svetovno tržišče je lačno novih inovacij.
Slovenci se ne moremo pentljatiz veliki serijami. Lahko pa prodamo domačo pamet, inovativnost, fleksibilnost in spretnost. To bi morala biti naša vizija – delati stvari, ki so inovativne, in jih takoj globalizirati. Ravno pri slednjem nam pa malo zmanjka.
Izobražujemo, štipendiramo, nagrajujemo in nasploh damo mladim priložnost. Zakaj ne bi ostali doma?
Dosti mladih je iz Prekmurja šlo na delo v Avstrijo, ampak hvala bogu, prihajajo nazaj.
Močan razvoj pomeni, da rešuješ problem tistemu, ki to razvija. Potem nisi več dobavitelj, ampak si partner.
Vedno rečem, da te nekaj (od zgoraj) vodi …
Vedno moraš biti korak pred konkurenco, če hočeš biti voditelj. Biti voditelj je zelo draga stvar, lažje in ceneje je bili sledilec. Fajn pa je biti voditelj.
Ob vsej digitalizaciji – osebni stik s kupci mora ostati.
Vožnja helikopterja je kot vodenje podjetja. Vsak podjetnik bi moral imeti pilotski izpit – tako tam kot v podjetju odgovarjaš za sebe, odgovarjaš tudi za svojo družino in vse zaposlene. Pri vožnji helikopterja moraš videti, kam leteti, da prideš na cilj; da boš do tja priletel, morajo vsi inštrumenti biti v zelenem; če pa slučajno odpove motor, moraš vedno videti travnik, kam boš pristal. Enako je v podjetništvu – imeti cilj, poznati pot do cilja in če se kaj zgodi, moraš vedeti, kam boš varno pristal, da boš vsaj tisto osnovno jedro peljal naprej.
Nekaj ujetih utrinkov z dogodka ZGODBE AKROBATOV z Urošem Slakom: Štefan Pavlinjek, Tobija Holcar in Svit Bobek
Tudi te dogodke organiziramo z namenom spodbujanja podjetnosti in ustvarjalnosti ter prikazovanja podjetništva v pozitivni luči.
