Zanimive misli Klemna Selakoviča iz pogovora
Radovednost je ljubezen do realnosti. Vse je zanimivo – kako nekaj deluje, kaj se zgodi, če naredim to, kako narediti kaj novega …
Ne verjamem, da se vse v našem življenju dogaja z razlogom, ampak je bolje verjeti, da se.
Mladi trpijo. Najpogostejši razlog je po mojem opažanju izguba smisla. In prevelike želje brez potrpežljivosti. Pa tudi to, kar sem jaz imel in še vedno imam – pomanjkanje pozornosti v smislu, da vidiš, kaj je realnost in resničnost zdaj, in ne, kaj je tvoja ideja ali zabloda v glavi. Vidim jih kot prežete posameznike z milijon idejami in željami, a če niso takoj zadovoljene, psiha joka. Duša joka. Hlastajo po smislu in mislijo, da ga bodo dobili na nepravih mestih.
Optimist v meni vidi razvoj in tehnologijo tako, da bo več časa ostalo za stvari, ki so v življenju najpomembnejše. To so medčloveški odnosi. Zdaj toliko delamo, da nimamo časa za naše starejše, in upam, da se bo to spremenilo. Tukaj sem optimističen, da bomo kot družba videli, kaj je bistvo življenja – da je bistvo v tem, da imamo globoke medčloveške odnose, da skrbimo drug za drugega in da je to pot, ki vodi stran od pekla. Če pa bomo šli v smer, da nas tehnologija prevzame in se bolj odtujimo drug od drugega, bomo pa občutili ta pekel.
Velik del morale družbe se pokaže v tem, kako skrbimo za starejše posameznike v družbi.
Neizmerno sem hvaležen mami, očetu in okoliščinam, saj je bil točno vsak atom postavljen na pravo mesto, da sem tu, kjer sem. Zadovoljen sem tu, kjer sem. Ne bi ničesar spreminjal.
V naslednjih desetih letih nas čaka desetkratnik industrijske revolucije. Veščin, ki jih boste potrebovali v tem svetu, vam ne bodo mogli predati na ekonomski fakulteti.
Nikoli v življenju nisem tako malo razmišljal o sreči in zadovoljstvu kot zdaj, a se mi zdi, da sem najbolj blizu temu, kot sem kadarkoli bil.
Sebičnost je nekaj, s čimer si ne upal več igrati.
Pekel je bil darilo, ker sem videl, zakaj sem do njega prišel. Prišel sem v pekel, ker sem bil izključno fokusiran nase in na svoje potrebe. Dosegel sem vse, kar sem si kadarkoli želel, in bil prazen.
Obstajajo prostori, kjer je še težje kot pri nas odkleniti in odkriti potencial. Mislim, da smo kot družba dolžni to dati otrokom in posledično naslednji generaciji.
Veliko ljudi hoče denar, smo pa redko glede tega iskreni. Če smo iskreni, lahko rečemo: »OK, kako bomo prišli do tega cilja skupaj?«
Mnogi zaslužijo zelo veliko denarja, ampak ga služijo zato, ker to vidijo kot igro, skozi katero ustvarjajo stvari in kjer morajo tudi sami priti na nov nivo. Nimajo dobrih avtomobilov, jaht, luksuznih vil … Pa tudi če bi jih imeli, je to njihova osebna odločitev. Če so zaslužili na pošten način, mislim, da je prav, da si to privoščijo.
Podjetništvo ima v Sloveniji malo neoptimalen prizvok in to si želim, da se z naslednjo generacijo spremeni.
Če imajo mladi dobre vzornike v podjetništvu, mislim, da bo to za Slovenijo zelo dobro.
Slovenija je najboljša država na svetu. Dokaz, da to resno mislim, je, da tukaj živim. Seveda imamo težave, težavice. A sem zaljubljen v to okolje, sploh v Ljubljano. Mislim, da imamo dobro razmerje možnosti ustvarjanja biznisa in na drugi strani naravnih danosti. Tega ne bi zamenjal za nič na svetu.
Ko prihajajo ponudbe, da bi firmo selili in bi se nam monetarno to splačalo, se moram zavedati, da so moje korenine tukaj. Vse, kar sem, vse, kar zmorem ustvariti, je tudi zaradi ljudi in države, v kateri sem odraščal.
