Zanimive misli dr. Marka Pleška s pogovora

Live lokal, work global. Globalizacija ti omogoča, da živiš tam, kjer ti je najbolj všeč za življenje, in delaš tam, kjer je najbolje za delo.  

Na začetku je bila moja plača – nula. Rekel sem: če ne verjamem v firmo in če ne bom nekaj naredil, nimam pravice zaslužiti. 

Še dolgo sem imel plačo – nula. V hecu sem ljudi vabil: “Pridi k meni v službo, ti dam dvakrat večjo plačo kot jo imam jaz, ki sem direktor.” Potem so mi enkrat v računovodstvu razložili, da to nekako ne gre, da ne morem imeti plače nulo … 

Dokler v firmi vsi vse poznajo, se čisto drugače dogovarja in čisto drugače odloča. Dobili smo se nahodniku, rekli tri besede in se odločili, pa je bilo. Sedaj so pa neki sestanki pa take reči … 

Nisem dober manager. Sem dober vodja, nisem dober manager. Vodja je človek, ki zna navdušiti veliko skupino ljudi. Rabi malo karizme, pove kakšen vic … Manager se pa ukvarja en- na-ena z zaposlenimi in jim pomaga, da dosežejo svoj maksimum. Torej da ima potrpljenje, da ugotovi, kje so dobri in kje slabi. In da se jih ne trudi izboljšati – to je naloga staršev in šole. Kjer so dobri, jih ponuca, kjer niso, jim pa rit krije, po domače povedano, ali najde nekoga drugega. Tu imam jaz premalo potrpljenja. Jaz sem tisti “hura, dajmo nekaj naredit’”, jaz sem tisti, ki juriša z zastavo. 

Denar je kri podjetja. 

Prodajalec je lovec. Gre in bo mamuta ujel ali pa ne. Če ga ne bo, bo problem. Zato je že prav, da je za uspeh primerno nagrajen. 

Sem neskončno bogat človek. Imam fantastično lepo ženo, s katero sva skupaj že 40 let in še zdaj zaljubljena, včasih se še vedno obnašava kot najstnika. Imam dva zelo dobro vzgojena otroka, hčerka dela doktorat, sin dela magisterij v znanosti. Mama je stara 90 let in se še vedno ukvarjamo z njo, je taka prijazna gospa. Imam majhno hiško na Krasu in psa. Kaj pa še rabim v življenju? Vikendice nimam, ker bi se moral z njo ukvarjati, jadrnice nimam, ker bi moral hodit na morje pa tiste školjke dol brusit’ … To je zame bogastvo. 

Vsaki kulturi se je treba prilagoditi. Logično. Kot prvo: Moraš pokazati spoštovanje do človeka, s katerim se pogovarjaš. Torej spoštovanje njega osebno. Potem moraš spoštovati njegovo kulturo, njegov način dela in se temu prilagoditi.  

Tu dostikrat delamo napako tudi starši. Razvajanje. Nočem ljudi razvajati. Ljudje pridejo v službo, da kaj naredimo. Je treba delat’, sorry. Nismo tu, da bi se igračkali. A hkrati to delo, ki ga je treba opraviti, lahko opraviš s trpljenjem ali pa z veseljem. 

Največja napaka je ta, da iz sebe sklepam, kakšni so drugi ljudje. 

Moji sodelavci so zame moji prijatelji. 

Sem gospodarstvenik. To dobro delam. Mislim, da dobro delam tudi v korist Slovenije. Politiki pa, upam vsaj, delajo dobro politiko v korist Slovenije. Če bomo gospodarstveniki in politiki dobro delali, bo Sloveniji boljše. 

Le čevlje sodi naj kopitar. Jaz lahko sodim druge gospodarstvenike, politike pa ne morem. 

Zaupam v dobro ljudi. Verjamem, da večina ljudi dela v veri, da dela dobro. 

Kar pogrešam in kar bi si želel, je, da rečemo – podprimo tadobre, da bodo še boljši, hkrati pa od njih zahtevajmo, da tiste, ki niso tako dobri, povlečejo za sabo. 

Zakaj bi naredil startup? Ker imaš v glavi eno idejo, ki je ne moreš, da je ne bi izvedel. 

George Bernard Shaw bi mi rekel nerazumni človek. Razumski človek gleda svoje okolje, vidi, kakšno je, in se mu prilagodi, da normalno živi. Nerazumnemu človeku pa to okolje ni všeč in ga želi stalno nekaj spreminjati, da je stalno nekaj drugače. Iz tega sledi, da ves napredek pride od nerazumnega človeka. To je to. Take ljudi rabimo. Samo ne preveč, ker se potem med sabo skregajo. 

Bolj me skrbi naravna neumnost kot umetna inteligenca. 

Svet dandanes ponuja toliko možnosti, da se mi zdi absolutno nepošteno, da starši otroke silijo, da prevzamejo firme. 

Podjetnik je človek, ki je 10, 20 let nekaj delal, se naučil zakonitosti tega biznisa in ugotovil, da se da to boljše delati in da bi lahko s tem služil. 

Imamo res vrhunske ljudi. Res imam srečo, da so bili študentje, ki so pri meni že v začetku delali, res vrhunski, izjemni ljudje. 

Nisem dober z zavrnitvami. Nimam debele kože. Sploh če gre za nekaj, v kar verjamem. Vsaka zavrnitev pri prodaji me še vedno boli. 

V biznisu je tako – če ti kaj ne uspe, si sam kriv. Če uspe, je pa to stvar sreče. Če tako gledaš na svet, potem si tudi malo bolj skromen. 

Dober podjetnik bo srečo zagrabil za čop, ko jo vidi, slab podjetnik pa sploh opazil ne bo, da je sreča prišla mimo. 

Nekaj ujetih utrinkov z dogodka ZGODBE AKROBATOV z Urošem Slakom, dr. Mark Pleško

S tem spodbujamo podjetnost in ustvarjalnost ter podjetništvo prikazujemo v pozitivni luči.